Pomena blogov se premalo zavedajo naši politični veljaki od poslancev, občinskih svetnikov in ne nazadnje župani. In zakaj bi morali politiki pisati blog? Preprosto. Ker gredo evri za njihovo delo iz našega žepa in ker bi morali imeti vpogled v njihovo delo. Kajti za marsikaterega poslanca sploh nimam občutka, da bi kaj delal, oz. sodeloval v kakšni stvari.

Prav zanimivo bi bilo brati blog našega ali katerega drugega župana. Ravno tako bi bilo zanimivo brati blog kakšnega lokalnega svetnika kako on gleda na lokalno problematiko.

Koliko občinskih svetnikov piše bloge?

Pisati blog o lokalni sferi postane sčasoma veliko bolj zanimivo, kot pisanje bloga o drugih temah. Rad imam stik z ljudmi in blog mi omogoča komunikacijo z vsemi sokrajani na svojevrsten način.

Prav tako lahko komentirajo prispevke in mi pošiljajo po e-pošti svoje pripombe in pohvale o težavah, ki jih mučijo. Na ta način javno povedo »kje jih čevelj žuli«. Seveda je potem od svetnikov in župana odvisno, kaj od tega bodo tudi postorili. Največji užitek pa mi je pri lokalnem bloganju to, da ko omeniš določeno težavo in potem opaziš, da jo potem v najkrajšem času odpravijo.

V mesecu maju sem pisal, da bi bilo potrebno popraviti stopnice pred lekarno, ker so bile v obupnem stanju. Ravno te dni gredo dela proti koncu. To je lahko še en dokaz, da lahko blog pozitivno vpliva na lokalnem področju.Vsak župan ali svetnik se zaveda, da so izvoljeni od ljudi in če ne bodo prisluhni težavam svojim volivcem se jim v naslednjem mandatu lahko slabo piše.

In ker nisem edini lokali bloger me je zanimalo kaj menijo še drugi lokalni blogerji. Pred kratkim sem tako naredil intervju z lokalnim blogerjem iz Vuzenice. Zanimalo me je predvsem, kako vpliva njegovo bloganje na lokalno politiko in kako se odzivajo sokrajani?

Zakaj si se odločil za pisanje lokalnega bloga?

Za pisanje sem bolj tak tak, veseli me bolj slikanje in mali komentar, rad imam svoj kraj in v daljšem časovnem obdobju se ni kaj dosti naredilo v naši mali občini, zato sem se odločil, da pišem oz. objavljam stvari bolj v sliki kot besedi, Vsaj meni se zdi, da slika pokaže bolj realno stvar,kot pa samo besedilo.

Kolikšen je odziv krajanov Vuzenice na tvojo pisanje bloga?

Malo so se o začeli odzivati tudi svetniki (ne vem če vsi) brati moj blog ali povedano po domače, ko imajo občinske seje, omenjajo zadeve iz mojega bloga. Nekaj stvari so popravili in za tiste večje popravke jim dam Nageljček ali jih pohvalim v prispevku.

Si že kontaktiral z županom ali je on s teboj?

Z mojim županom nisem kontaktiral o teh stvareh,čeprav se zelo dobro poznava. Glavna tema je bila in bo, Vuzeniški dnevi in s tem misli-jo,da so s tem naredili vse.Da bi kdaj naredili okroglo mizo na temo : Vuzenica -starotrško jedro, turistična ponudba, polepšanje kraja. Blog bo s časoma oz. že postaja dober elektronski medij. Moji krajani so kar zadovoljni, da nekdo nekaj napiše in določene spomni na kakšno neprijetno zadevo oz. objavi kaj lepega o svojem kraju.

Hvala Vuzeničanu za ta intervju.

Kakor koli pisanje lokalnih blogov prej koristi, kot škodi in zato, če vidite pomanjkljivosti v svoji okolici začnite pisati blog. Vedite nekaj, o problemih se mora govoriti na glas le tako boste opozorili na svoje težave in vas bodo opazili nihče se ne bo mogel izogniti odgovornostjo še naj manj svetniki ali pa župan v vašem kraju. O čemer pa boste pisali si priskrbite dokaze, pa naj bo to dokument ali fotografija, ki prikazuje dejansko stanje. Želim vam veliko uspehov pri pisanju lokalnega bloga.

Na glavno stran |

Arhiv

V Sloveniji je bore malo blogov, ki so lokalno usmerjeni. Očitno ljudje še niso spoznali, da je blog lahko dobro orodje, ki lahko pomaga in vpliva na občinsko politiko. Na mnogo stvari lahko s pisanjem pripomorete h hitrejšemu izboljšanju napak.

Pričnite pisati lokalni blog o vašem kraju, opozorite lokalne veljake na napake, jih pohvalite, če si zaslužijo. Izpostavite stik z županom občine, ga povprašajte, kaj meni o določeni zadevi in kako vidi rešitev. Opišite mu, kakšen je vaš pogled na zadevo in stvar se bo razvila.

Seveda pri vsej zadevi ne smete pozabiti na sokrajane in tudi njim omogočiti, da sodelujejo in soustvarjajo blog. Tako sem na svojem blogu uvedel rubriko »Kje pa vas čevelj žuli?«. S tem sem sokrajanom omogočil, da mi preko e-pošte opišejo težavo in po možnosti dodajo še fotografijo. Na ta način sem se jim približal. Pogosto posredujejo kakšen problem, ki jih muči ali pa le kakšno prečudovito fotografijo našega mesta Mežica.

Kaj se je v mojem kraju spremenilo zaradi mojega pisanja?

V prispevkih sem opozarjal na mnoge težave in ovire nekatere so seveda odpravili. Tako so odpravili oviro za dostop invalidov do pokopališča, kar je bilo tudi objavljeno v časniku Večer. Potem sem pisal tudi o nevarnosti, ki je pretila otrokom pri Narodnem domu, kjer ni bilo ograje in bi lahko kakšen otrok padel v reko Mežo, a so po objavi posta na blogu in časniku Večer to zadevo takoj uredili. Res moram tu poudarit, dai imamo srečo z županom, ki zna prisluhniti mojim opozorilom, ki pa jih ne pišem za svojo korist, ampak za korist vseh sokrajanov. So pa ljudje, ki tega še niso dojeli. Ko sem pisal o nujni sanaciji stopnic pred lekarno, so se nekateri odzvali negativno. Župan se je odzval pozitivno in ravno v teh dneh poteka sanacija stopnic, kjer bo omogočen tudi lažji dostop invalidov do lekarne.

Zato sem po letu in pol pisanja o lokalni problematiki prepričan, da se lahko z pisanjem lokalne bloga marsikaj da spremeniti na bolje. V zadovoljstvo mi je, da sem lahko malce pripomogel k boljšemu življenju sokrajanov.

Poleg tega se lahko moji bralci na blogu Mežica v besedi in fotkah svobodno izražajo in komentirajo aktualne teme, ki so včasih zelo pereče. Pred tem o našem kraju ni bilo nikjer možnosti javnih diskusij, kar se je sedaj precej spremenilo. Tako so tudi na spletni strani občine uvedli rubriko » pobude in vprašanja«.

Sprva je bila ta njihova rubrika dokaj aktualna. V preteklih dneh pa je prišlo so spremembe. Rubriko so omejil in odslej naprej lahko komentirajo občani, le tisti, ki se bodo podpisali s pravim imenom. Krajane je to zelo razburilo, o čemer so se pritoževali tudi pri meni.

Postanite lokalni bloger še vi v vašem kraju, opozorite na težave. Dajte ljudem možnost sodelovati v diskusijah, morda pa bo tudi vam uspelo urediti določeno lokalno težavo. Če boste molčali, bo to pomenilo isto, kot če bi se s težavo sprijaznili. Blogi postajajo močan medij, medij prihodnosti. Naj za vaš kraj zvedo vsi!

Na glavno stran |

Arhiv

Danes brez medijev pravzaprav ne moremo živeti, pa naj bo to televizija, časopis, blog… Naravne katastrofe, nesreče, ki nikoli ne počivajo, politični dogodki, dogajanja v Sloveniji in po svetu in še in še bi lahko našteval. Vse to in še več vsak dan izvemo iz raznih medijev.

Je pa res, da imajo mediji neznansko moč.

Pred časom sem na svojem blogu uvedel rubriko »Kje pa vas čevelj želi?«. V njej krajani opisujejo, kaj jih v našem kraju moti. Naj vam povem, da se stvari do objave na mojem blogu niso premaknile, ko pa se je o neki zadevi pisalo, je bila stvar prej kot slej urejena. Tako je tudi pri ostalih medijih.

Pogosto se na televiziji prikaže življenje revnih ljudi in njihov boj za preživetje. Posebej v teh primerih se lepo pokaže moč medija, kot koristnega, saj se po prikazanemu prispevku prizadetim družinam javijo mnogi ljudje in podjetja, ki jim pomagajo – nekateri finančno, drugi materialno. Moč medijev je torej lahko koristna, lahko pa tudi manipulirajo z javnostjo.

Kakšen je vpliv lastniškega kapitala v tiskanem medijih, se je dosti pisalo. Recimo spremenjeno Delo, ki je poseglo v kulturo našega življenja. Za razliko od Maga, pri časopisu Delo ne gre za inferioren politični tabloid, temveč za prvi in vodilni državni dnevnik, ki kroji življenje državljanov ob jutranji kavi in rogljičku in ob sobotnih popoldnevih v fotelju.

Zadnje dni se na veliko govori in piše o Sovi in njenem črnem fondu. Vsi mediji iz enega vira informacij se razpišejo na sto in en način, kako pa je ta informacija predstavljena, je pa zopet odvisno od medijev, kako besede prikažejo javnosti.

Poglejte si primer resničnostnega šova Big Brotherja, kako se je nedolžni prizor v jacuzziju razvil v pravo dramo. Koliko govora in debate je bilo okrog tega. Še nedavno tako priljubljena Tina je kar naenkrat postala črna ovca, dobila je kazensko nominacijo in s strani občinstva bila izvoljena, da mora zapustiti hišo. Pa je tukaj pri vsej tej zadevi šlo le za golo zafrkancijo.

Svoj blog sem začel pisati ravno zaradi tega, da bi širša javnost izvedela kaj se v našem kraju (ne)dogaja, oziroma opozarjam na napake. Takrat se še nisem zavedal moči, kot ga ima medij v tem primeru blog. Takoj, ko se neka nepravilnost v kraju razve, se začnejo stvari premikati na bolje. Tako sem pred časom pisal o dostopu invalidov na pokopališče, ki je sedaj že urejen. Pa o zaščitni ograji pred Narodnim domom, ki je ni bilo. Občina je takoj ukrepala. Bralci pa so preko mojega bloga, kot sem že omenil v rubriki »Kje pa vas čevelj žuli«? opozarjali na našega »najboljšega soseda« na težavo z displejem v trgovini, ki je bila potem takoj odpravljena. Drugi je opozoril na veje, ki ogrožajo promet in so sedaj že porezane. Marsikatera težava se je uredila na račun opozarjanja tako z moje strani, kot s strani bralcev na mojem blogu.

Skratka z blogom kot medijem lahko koristne drobtinice dodate za boljši in lepši kraj. Marsikatera usoda se je spremenila na račun medijev, saj veste mediji so pač mediji, ki naredijo svoje!

Na glavno stran |

Arhiv

Vsako politično dogajanje pride kar hitro v javnost, saj za to poskrbijo mediji, kot so časopisi, tabloidi, televizija, radio… Kako pa stvar deluje na lokalnem področju? Kako občine obveščajo o »dogajanju« in napredku svojega dela?

Nekatere občine se poslužujejo obveščanj preko televizije in lokalnih časopisov, vseeno pa to ne velja za Mežico.

Nihče nas ne obvešča o projektih in načrtih razvoja našega kraja, ne preko lastnega kabelskega sistema, niti preko lokalnega glasila, ki izide vsako četrtletje.

Komuniciranje je osnovni pogoj za dobro sporazumevanje ljudi. Ljudje, ki so na visokih položajih, recimo, kot naš župan, zelo težko komunicirajo prav z vsakim navadnim smrtnikom. Bi pa zato morali poskrbeti, da bi bili prav vsi krajani na tekočem, kaj se v sami občini dogaja.

Žalostno je, da vse informacij, kaj se dogaja na občini, dobiš v gostilni. Greš na pir in s seboj domov neseš vrsto informacij. Drugo vprašanje pa je, koliko so te informacije verodostojne? Ne vem, ali smo Mežičani tako zgovorni ljudje, ali pa se občina boji obveščat ljudi o svojem delu in načrtih…

Mislim, da bi bilo potrebno s strani občine veliko bolj obveščat krajane. Ne le kopirat predloge zapisnikov s sej in s tem je stvar urejena. Morali bi vsaj enkrat mesečno poročati, kaj se bo naredilo, kaj se je naredilo in zakaj se določene stvari ne naredijo ali bolje rečeno ne premikajo.

Potem pa se bo spet kdo oglasil in napisal, da občina itak obvešča ljudi preko kabelskega sistema. Ja, obvešča le o javnih razpisih, ne pa o svojem tekočem delu. Tako slabo kot smo obveščeni v našem kraju, ne vem, če so še v kakšni občini!? Mežičani smo premalo obveščeni in upam samo, da se bo v čim krajšem času tudi to uredilo?

Ob gledanju zadnje občinske seje, je župan podal pobudo o večji in bolj sprotni informiranosti krajanov, a se na spletni strani občine do sedaj skoraj ni nič spremenilo razen tega, da so uvedli rubriko pobude in vprašanja.

To za mene ni informiranost, ampak iskanje informacij s strani občanov. To je dobra poteza, vendar bo čas pokazal, kako bo učinkovita.

Ali je na spletni strani občine težko obveščati, kaj se dogaja v njej, kaj se je naredilo v tem mesecu, kaj se bo naredilo v prihodnjem mesecu in zakaj se ni kakšna stvar naredila, oziroma kje se je zataknilo? To občino nič ne stane, informirani pa bi le bili. Morda pa je to poslovna tajna in nas navadne meščane naj ne briga?

Na glavno stran |

Arhiv

Poznajo me pod vzdevkom Mežičar. Kot sem že omenil v prejšnji kolumni, sem blog začel pisati kot anonimnež. Anonimen sem še danes, čeprav sem delček sebe že razkril, ko sem gostoval na radijski postaji Val 202 v nočni oddaji, ki je govorila o blogerjih.

Biti anonimen, ali ne biti anonimen?

To je stvar vsakega posameznika. Prednost anonimnosti je, da lahko pišeš malo bolj sproščeno, brez bremena, da bi potem kdo za tabo s prstom kazal, te pljuval ali pa vate metal kamenje. Anonimnost ti daje določeno svobodo izražanja, saj se dejansko lahko greš ples v maskah. Daje ti neke vrste zaščito pred javnostjo.

Kje je meja anonimnosti?

Pravzaprav si anonimen takrat, ko res nihče ne ve zate, niti tvoji bližnji. Če poveš najboljšemu prijatelju ali sorodnikom, si se nekemu krogu že razkril. Razkriješ se lahko samo določenim tistim, ki jim resnično zaupaš. Potem si le delno anonimen, pozna te ožji krog ljudi, javnost pa še ne.

Slaba stran anonimnosti?

Če gledam pri sebi, ki pišem predvsem lokalno ima anonimnost tudi negativne posledice. Ena od teh je omejen dostop do informacij. Če si anonimen, ne moreš iti tja in vprašati, kako neka zadeva napreduje ali kaj načrtujejo v bližnji prihodnosti.

Kaj bi bilo, če bi se javnosti razkril?

Če bi živel kje v preteklosti, bi me verjetno dali na grmado in me sežgali. V sedanjosti pa verjetno začudenje s strani sosedov, prijateljev, znancev in ostalih krajanov, da se pod vzdevkom skrivam prav jaz. Potem lahko med temi vsemi pričakuješ kakšno diskriminacijo, saj je veliko takšnih, ki se s tvojim pisanjem ne strinjajo, oziroma da so drugačnega mnenja. Delno se ti odprejo vrata, saj lažje prideš, kot sem že omenil do določenih informacij.

Po drugi strani pa se ti del vrat spet zapre, saj ti lahko zaradi tega prikrijejo kakšno informacijo, a ne za dolgo. Kjer koli se boš pojavil, te bodo ljudje čudno gledali in se spraševali: “No, o čem pa bo ta spet pisal?”, pa čeprav bom šel samo v trgovino po kruh.

Se grem staviti, da bi bilo veliko manj blogerjev , če bi se morali podpisati z imenom in priimkom. Tudi bralci, ko sodelujejo s svojimi komentarji, so anonimni. Na ta način lahko izražajo svobodo svojega mišljenja, ki je včasih podkovana z raznimi žaljivkami, kletvicami in vulgarnimi besedami, a to je že druga zgodba zase.

Sicer pa vsak ima pravico do svojega izražanja, pa naj bo podpisan kot anonimnež ali ne, kot bloger ali samo bralec, ki komentira. Sam se bom podpisal z vzdevkom, vendar ne bodite presenečeni, če se bom nekega dne podpisal s svojim pravim imenom. Do tedaj pa naj bom za vsa le MEŽIČAR.

Na glavno stran |

Arhiv

Pred dnevi je moj blog MEŽICA V BESEDI IN FOTKAH praznoval svoj 1. rojstni dan in neki bralec mi je na blogu pustil naslednji komentar:

“Odločitev, da pričneš s pisanjem bloga, je nedvomno bila ena boljših v tvojem življenju. Zanjo s(m)o tvoji redni bralci še kako hvaležni! Skratka… Happy Birthday, Mežica v Besedi in Fotkah!!!!”

Danes vem, da je bila res to ena mojih najboljših odločitev.

Blog sem si ustvaril iz čiste radovednosti, ker me je pač zanimalo kako stvar deluje. Sprva sploh nisem vedel kaj naj pišem, želel sem le objaviti kakšne fotografije. Potem pa me je nekaj v Mežici nadvse razjezilo in tako se je začelo.

Dobro se spominjam tistega dne. Snega je bilo čez pol metra, cesta je bila delno splužena, pločnik na glavni cesti na poti do šole neočiščen. To je bil moj začetek in pika na i. Takrat sem se začel ozirati po svojem kraju in ugotovil, da je marsikaj narobe in da marsičesa ni. Do tedaj nobeden o tem ni javno govoril ali pisal. Blog se mi je zdel idealna rešitev za to. Ljudi je potrebno javno seznaniti s takšno ali drugačno problematiko. Ne samo seznaniti, temveč spodbuditi tiste, ki so za napake odgovorni. Moje pisanje gre nekaterim pošteno v nos že od vsega začetka, saj je podkovano z dejstvi in fotografijami.

Prebivalci v našem kraju so zelo hitro opazili moj blog in odziv je bil zelo velik. Začeli so se vključevati z raznimi komentarji in tako je zadeva postala še bolj zanimiva. Eni se strinjajo s tem kar pišem, drugi spet ne. Saj veste, sto ljudi, sto čudi! Potem se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Začel sem dobivati grozilna elektronska sporočila. Eni bi me radi obesili, drugi ustrelili, nekateri celo upepelili.

Danes sem marsikomu trn v peti. Blog sem začel pisati kot anonimnež. Ker ostajam anonimen še danes, me nekateri na vsak način želijo odkriti. Ali je sploh pomembno kdo sem? Kaj delam? S čim se ukvarjam? Izdali so celo tiralico za mano, saj veste, tisto »WANTED MEŽIČAR«. Vendar si s tem ne belim preveč glave. Glavni namen mojega pisanja je dosežen. Bralci me redno prebirajo in kar je še bolj pomembno, berejo me tudi ljudje iz občine.

Pa ne samo berejo, dosegel sem to, da popravljajo svoje napake in napake iz preteklosti, kar je za nek kraj, kot je Mežica izredno pomembno. V zadnjih dvanajstih letih se tukaj ni kaj dosti naredilo. Mežica je ves ta čas samo strmo padala, tako gospodarsko kot v razvoju turizma.

Tako sem postal neke vrste Watch-dog, ki bedim nad Mežico in opozarjam na napake.

Na glavno stran |

Arhiv