O portalu    Avtorji    Kontakt


 

Internetna nevtralnost je v zakonu, a se operaterji nanjo požvižgajo

Kategorija: Slovenija | Datum objave: Monday, 19. 01. 2015 | Avtor:

Problematiko nevtralnosti interneta je morda najlaže razložiti, če internet primerjamo z javnim cestnim omrežjem.

Na javnih cestah imajo vsi vozniki enake pravice. Po njih se lahko peljemo z vsakim vozilom, ki izpolnjuje osnovne tehnične in varnostne standarde. Upravitelja cest ne zanima, ali se z osebnim avtomobilom peljemo na družinski obisk ali službeno pot, sedimo na avtobusu ali s kombijem dostavljamo kruh in pecivo. Za vse voznike veljajo enaki prometni predpisi in omejitve, naj vozijo motorno kolo ali dostavni tovornjak največjega podjetja za hitro pošto. Le reševalna, policijska ali gasilska vozila imajo včasih prednost – kadar so na nujni vožnji in jih morajo drugi vozniki spustiti naprej.

Zelo podobno javno komunikacijsko omrežje je tudi internet.

Načelo nevtralnosti interneta pomeni, da ima na internetu vsak računalnik in njegov uporabnik enake pravice, naj ga uporablja zasebnik, velika korporacija ali vladna služba. Upravitelj skrbi za gradnjo in vzdrževanje omrežja, na katero se lahko poveže vsaka omrežna naprava, ki izpolnjuje osnovne tehnične standarde. Ne more pa določati, kaj naj počnemo na internetu – si pošiljamo fotografije z družinskega izleta, izmenjujemo projektno dokumentacijo ali si na youtubu ogledujemo glasbene spote. Zaradi takšne odprtosti sta cestno omrežje in internet omogočila večjo mobilnost, hiter pretok in izmenjavo informacij, svobodo izražanja in razmah storitvenih dejavnosti. A je nevtralnost interneta v zadnjih letih vse bolj ogrožena.

Operaterji proti nevtralnosti

Telekomunikacijski operaterji – upravitelji elektronskih cest – nočejo biti samo vzdrževalci javnega komunikacijskega omrežja. Mikajo jih tudi prihodki, ki jih na telekomunikacijski infrastrukturi ustvarjajo amazoni, googli, netflixi in drugi ponudniki internetnih storitev. Zato so začeli ponujati lastne videoteke, družabna omrežja in oblačno shrambo ter pri tem izrabljati prednosti, ki so jih imeli kot lastniki infrastrukture.

Njihova strategija je bila podobna, kot bi upravitelji cestnega omrežja ustanovili lastno dostavno službo, hitro pošto in podjetje za prevoz potnikov, nato pa poskrbeli, da imajo njihovi tekmeci v prometu slabše razmere. Telekomi so lahko storitve ponudili ceneje od tekmecev in poskrbeli, da niso obtičale v elektronskih prometnih zamaških. Konkurenčnim ponudnikom so zaračunali višjo ceno dostopa do omrežja ali ovirali njihove storitve. Telekomi in kabelski operaterji so večkrat blokirali ponudnike internetne telefonije (denimo skype) in tuje videostoritve, a so jim regulatorji prepovedali takšno početje – tudi v imenu nevtralnosti interneta. Zato so operaterji večinoma opustili tako grobo zlorabo položaja in raje razvili poslovne modele, pri katerih kršitev nevtralnosti interneta ni tako očitna. Med takšne modele sodi ponujanje »zero-rate services«, kjer operater znotraj izbrane storitve (glasbe, videa, shrambe …) brezplačno ponudi tudi prenos podatkov.

Takšne sporne storitve ponujata tudi največja slovenska telekomunikacijska operaterja Telekom Slovenije in Simobil. Kljub temu, da je Slovenija pred dvema letoma postala druga evropska država (poleg Nizozemske), ki je uzakonila internetno nevtralnost.

Internetna nevtralnost v Sloveniji

Jeseni 2012 je tedanje ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport predstavilo predlog zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1) in vanj zapisalo tudi člen o nevtralnosti interneta.

Peti odstavek 203. člena ZEKom-1 tako določa, da »storitve operaterjev omrežij in izvajalcev storitev dostopa do interneta ne smejo temeljiti na storitvah ali aplikacijah, ki so nudene ali se uporabljajo prek storitev dostopa do interneta«. Kar preprosteje povedano pomeni, da paket dostopa do interneta ne sme vključevati zagotovljene pasovne širine za določeno storitev ali samo dostopa do izbranih storitev. Oziroma ne sme povzročati cenovne diskriminacije med posameznimi spletnimi storitvami, kar je izrecno prepovedal drugi odstavek 203. člena: »Posamezne storitve ali aplikacije, ki so nudene ali se uporabljajo prek storitev dostopa do interneta, ne smejo vplivati na ceno storitev operaterjev omrežij in izvajalcev storitev dostopa do interneta.«

Uzakonitev nevtralnosti interneta so složno in odločno napadli vsi slovenski telekomunikacijski operaterji in njihovi lobisti. Njihovi pravniki, predstavniki za regulativo, člani uprav in zunanji svetovalci so začeli prepričevati pisce zakona, da tovrstna določila ne sodijo vanj. Uporabili so vse argumente, ki jih povsod po svetu ponavljajo operaterska združenja. Trdili so, da nevtralnost interneta odžira operaterjem prihodke, ki jim omogočajo vlaganja v širjenje omrežij in nove tehnologije. Da zavira ali otežuje razvoj novih (spletnih) storitev. Da slovenski operaterji ničesar ne blokirajo, čeprav so že tedaj zapirali določena internetna vrata (»porte«) in onemogočali uporabo navideznih zasebnih omrežij (vpn). Da bo za vse poskrbela konkurenca na trgu in da Slovenija z nevtralnostjo interneta prehiteva, namesto da bi počakala evropsko direktivo ali uredbo.

Večino operaterskih argumentov je mogoče razmeroma preprosto zavrniti, a se je politika znašla pod hudim pritiskom kapitalsko močne interesne skupine. Tedanji resorni minister Žiga Turk, pobudnik vključitve internetne nevtralnosti v zakon, je po naših informacijah že skoraj obupal in se odrekel uzakonitvi nevtralnosti interneta. A je zakon kljub oviram pripeljal do obravnave v državnem zboru, kjer so operaterji z močnim lobiranjem prepričali poslanske skupine, naj vložijo nekatera dopolnila. Najbolj agresiven predlog so vložili v poslanski skupini SD, kjer so predlagali črtanje tretjega, četrtega in petega odstavka 203. člena. S takim črtanjem bi iz zakona umaknili vsa pravila o nevtralnosti, ostalo bi le načelno prizadevanje, da si bo »regulator zanjo prizadeval«. Njihovega predloga druge stranke niso podprle, a je v »usklajenem predlogu« kljub temu izpadel drugi odstavek, ki je izrecno prepovedoval cenovno diskriminacijo.

Kršenje zakona?

Zakaj je operaterje tako zelo zmotil odstavek, ki prepoveduje cenovno diskriminacijo? Opazovalci s(m)o tedaj pomislili, da hočejo operaterji začeti zaračunavati dodatke za hiter (prednosten) dostop do določenih storitev. Za dodatno plačilo bi uporabnikom zagotavljali storitve brez prekinjanja, slabšanja kakovosti slike in podobnih nevšečnosti, ki pogosto pestijo gledalce videa na zahtevo. Vendar so operaterji že tedaj upoštevali priporočila evropskega operaterskega združenja Etno in so se poskusili izogniti internetni nevtralnosti na bolj prikrit način.

Slovenski telekomunikacijski operaterji so začeli kmalu po sprejemu ZEKom-1 uvajati vse več storitev, ki sodijo v kategorijo »zero-rate«. Telekom Slovenije je ponudil brezplačen prenos podatkov v mobilnem omrežju skupaj s storitvami deezer, hbo go in tvin shramba. Simobil je »podaril« prenos podatkov skupaj s pretočnim videom voyo, oblačno shrambo hangar mapa in prenose prek rtv 4d med svetovnim prvenstvom v nogometu. Amis pa naročnikom na mobilno telefonijo omogoča neomejeno spremljanje mobilne televizije. S takšnimi storitvami operaterji ne poskušajo zaračunavati več, ampak želijo z navideznimi brezplačnimi podatkovnimi priboljški obdržati naročnike in spodbujati uporabo preferenčnih storitev, ki so z operaterji v zameno pripravljene deliti del prihodkov.

Omenjene ponudbe operaterjev so nedvomno diskriminatorne in pomenijo kršitev načela internetne nevtralnosti. Prenos glasbe in videa zahteva precej podatkov in uporabnik lahko z uporabo konkurenčne storitve hitro preseže zakupljene količine. Za naročnike Telekoma Slovenije je uporaba deezerja navidezno zastonj, s poslušanjem glasbe prek druge pretočne storitve pa bi uporabnik že po nekaj dneh porabil zakupljen gigabajt podatkov in bi moral doplačati razliko. Enake posledice bi uporabniki občutili tudi takrat, ko operater ne bi zaračunal dodatnega prenosa podatkov, ampak bi bistveno upočasnil promet za druge storitve. Podatki bi še vedno kapljali, vendar tako počasi, da zahtevnejše spletne storitve ne bi bile več uporabne.

Možnost ponujanja storitev zero-rate prinaša operaterjem veliko moči, so javno opozorili pri norveškem telekomunikacijskem regulatorju Post- og teletilsynet. Če bodo operaterji sami odločali, kateremu ponudniku storitve bodo ponudili brezplačen prenos podatkov, potem ni več mogoče zagotoviti enakopravnosti vseh internetnih uporabnikov, naprav in ponudnikov. Če jim ponudnik ne bo všeč – ker bo premajhen, prevelik ali bo razvil boljšo storitev –, ga bodo pač prestavili na plačljivi podatkovni tir in ga postavili v slabši položaj. Vendar bi internet moral ostati odprta, nevtralna platforma za vse načine komunikacije, poudarjajo v norveškem regulatorju. Diskriminatorne poslovne prakse pa lahko prepreči samo dosledno udejanjanje načela nevtralnosti interneta, ki operaterjem onemogoča protinevtralnostno samovoljo.

Regulator noče ukrepati

Ali storitve zero-rate kršijo načelo samo internetne nevtralnosti ali tudi slovenski zakon o elektronskih komunikacijah?

Dušan Caf, predsednik Sveta za elektronske komunikacije in eden najglasnejših zagovornikov internetne nevtralnosti v Sloveniji, se je zaradi storitev zero-rate večkrat pritožil na Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve (Akos), ki nadzira izvajanje 203. člena ZEKom. Caf je prepričan, da takšne storitve ne diskriminirajo le ponudnikov storitev, ki v njih niso udeleženi, ampak demotivirajo tudi operaterje pri zniževanju cen in višanju količin prenosa podatkov v naročniških paketih in opcijah, kar zavira uporabo in razvoj internetnih storitev.

Do operaterjev je kritičen tudi direktor direktorata za informacijsko družbo Marjan Turk, ki je povedal, da tudi sedanji zakon (brez izbrisanega drugega odstavka) dovolj jasno prepoveduje cenovno diskriminacijo, zato operaterji s storitvami zero-rate kršijo ZEKom-1. Operaterji se, nasprotno, ne strinjajo. V Telekomu Slovenije zatrjujejo, da nobenega internetnega prometa ne blokirajo, upočasnjujejo ali zadržujejo, prav tako ne izvajajo ukrepov za razvrednotenje posameznih storitev, zato ne moremo govoriti o kršitvi internetne nevtralnosti. Pri Simobilu so se izgovorili na svobodno gospodarsko pobudo, saj da smejo določene storitve ponuditi tudi brezplačno, če presodijo, da takšno zaračunavanje koristi njihovim uporabnikom. Pri nobenem operaterju pa niso komentirali vprašanja, zakaj uporabnikom raje ne povišajo podatkovnega paketa ali znižajo cene mobilnega interneta in jim prepustijo izbiro storitve, če jih res zanimajo samo njihove koristi.

Še bolj redkobesedni so bili pri Akosu. Odgovorili so, da o pritožbah Sveta za elektronske komunikacije še niso odločali, a bodo to storili »v kratkem«. Svojega stališča do internetne nevtralnosti v agenciji niso hoteli predstaviti, saj da ga bodo zapisali v odločbah, ko bodo postopki zaključeni. Sporočili so le, da »se zavedajo, da gre za precedenčne odločitve«, in da je »internetna nevtralnost pomembno področje, na katero bo regulacija močno vplivala«.

Škodljivo in nevarno čakanje

Odločitve ali neodločitve Akosa bodo v resnici precedenčne, saj se bo telekomunikacijska krajina v Sloveniji v prihodnjih letih močno spremenila.

Najverjetnejši kupec Telekoma Slovenije je nemški Deutsche Telekom, ki je v preteklosti prevzel številne nacionalne telekome v regiji: hrvaškega, madžarskega, slovaškega, makedonskega in črnogorskega. Njegovi predstavniki so lani sklenili, da v Nemčiji nimajo namena upoštevati nevtralnosti interneta, saj so poleg mobilnih storitev zero-rate predstavili tudi lasten videoservis, za katerega ne bodo zaračunavali prenosa podatkov. Hkrati so za vse druge ponudnike pripravili precej strožje omejitve prenosa podatkov, ki jih lahko gledalec porabi že v nekaj dneh, preden mu nemški telekom upočasni prenos podatkov.

Lastnik Simobila – avstrijski telekom – prav tako ni naklonjen internetni nevtralnosti. Predsednik uprave Telekoma Austria Hannes Ametsreiter je večkrat javno izjavil, da jim nima v imenu nevtralnosti nihče pravice ukazovati, kako naj uporabljajo lastno infrastrukturo, katere storitve naj ponujajo in koga morajo spustiti na njihove žice, vlakna in radijske frekvence. Podobno stališče zagovarja tudi eden najbogatejših poslovnežev na svetu Carlos Slim, ki je s svojim mehiškim telekomunikacijskim podjetjem América Móvil največji lastnik Telekoma Austria. América Móvil plačuje številne lobiste, ki nasprotujejo poskusom mehiške vlade in ameriškega telekomunikacijskega regulatorja FCC, da bi uzakonili nevtralnost interneta. Slim pa je bil skupaj z drugimi vplivnimi lastniki telekomunikacijskih omrežij kritičen do govora predsednika Baracka Obame, ki je javno podprl internetno nevtralnost.

Nekoliko drugačen igralec je kabelski operater Telemach, ki je lani jeseni prevzel tretjega slovenskega mobilnega operaterja Tušmobil. Lastnica Telemacha je močna regionalna telekomunikacijska skupina United Group (UG), ki ima več kot poldrugi milijon uporabnikov in v katero je lani spomladi vstopil ameriški investicijski sklad Kohlberg Kravis Roberts (KKR). Sklad, ki ima po svetu za skoraj 40 milijard evrov naložb in je med drugim prevzel za več kot milijardo evrov dolga grških bank, je zelo dobro povezan z visoko ameriško politiko. Za svetovalca skupine UG so najeli nekdanjega ameriškega veleposlanika v Srbiji Camerona Munterja, med vplivnimi svetovalci KKR pa je od leta 2013 tudi nekdanji poveljnik ameriške oblasti v Afganistanu in Iraku David Petraeus, ki je do leta 2011 vodil ameriško obveščevalno agencijo Cia. Za KKR je značilno, da vstopajo v podjetja in panoge, ki jih je mogoče močno »optimirati« in drago prodati, zato praviloma zagovarjajo šibko regulacijo in lobirajo proti zakonom, ki bi zmanjšali vrednost njihovih naložb – denimo nevtralnosti interneta.

Akos bo imel pri odločanju o domnevni kršitvi nevtralnosti interneta veliko vplivnih nasprotnikov. Če Telekomu Slovenije prepove storitve zero-rate, ga zagotovo čaka pritožba na upravnem sodišču. Lobisti bodo vztrajali, da lahko zaščita nevtralnosti interneta zmanjša vrednost Telekoma pred prodajo. Veliko podpore ne morejo pričakovati niti od evropske komisije, saj evropsko telekomunikacijsko politiko obvladujejo operaterski lobiji, ki si močno prizadevajo za ukinitev internetne nevtralnosti in imajo precej podpore pri novem (nemškem) komisarju za digitalno ekonomijo Güntherju Oettingerju. Vendar je prepoved spornih praks slovenskih operaterjev edina priložnost za ohranitev nevtralnosti interneta v Sloveniji. Sicer bodo prihodnji lastniki slovenskih telekomunikacij videli, da je nevtralnost samo neškodljiv člen v zakonu o telekomunikacijah. In na trg vstopili s poslovnimi modeli, ki se za nevtralnost interneta ne bodo zmenili.

Vir: Delo

Leave a Reply

Komentar bo pred objavo uredniško pregledan. Vsi komentarji, primerni za objavo, so objavljeni v roku 24 ur od časa oddaje, ponavadi prej.


Arhiv:


Vse vsebine © E-demokracija.si | Avtorji | Kontakt