O portalu    Avtorji    Kontakt


 

Christian Rupp, izvršni manager za avstrijsko e-upravo: “E-država je izziv ljudi, ne tehnologije!”

Kategorija: Intervju, Stroka | Datum objave: Monday, 11. 06. 2012 | Avtor:

Na konferenci Diggit, ki je prejšnji teden potekala v Ljubljani, smo se pogovarjali s Christian Ruppom, izvršnim managerjem za avstrijsko e-upravo. Pojasnil nam je okvire razvoja avstrijske e-uprave, obrazložil razloge, ki so vodili do uspešne strukture in pokomentiral še aktualna vprašanja iz področja e-demokracije.

Za začetek me zanima avstrijska izkušnja elektronske uprave. Kako se je začela avstrijska zgodba z njo in kako se je vse skupaj razvijalo?

V zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja smo začeli razvijati elektronsko zemljiško knjigo in poslovni imenik. Leta 1997 smo razvili prvo t.i. one-stop točko za državljane. Za strukturo nismo uporabili klasične ureditve, temveč smo se osredotočili na potrebe državljanov oziroma na življenske situacije, v katerih so se znašli.

Tako smo na enem mestu zbrali vse potrebne dokumente v primeru rojstva vašega otroka, podobno skupino smo razvili za samostojne podjetnike in tako naprej. Ključna je identifikacija, zato smo poskrbeli za dostopnost certifikatov, ki jih sedaj lahko dobite že za svoj telefon, saj je mobilna telefonija v porastu.

Kaj je bilo glavno gonilo razvoja elektronske uprave? Zakaj ste čutili potrebo po razvoju tega sektorja?

Razlogov je bilo več. Najbolj pomembni akter so bili politiki, ki so zahetvali učinkovitost in storitve za državljane. Drugo gonilo je bila industrija, ki je hotela prihraniti denar in si olajšati komunikacijo z državnimi organi. Najbolj pomembni so bili seveda državljani, ki so želeli enostavno dostopnost storitev. Z razvijanjem rešitev smo dosegli avtomatizacijo postopkov, ki jih sedaj lahko državljani opravljajo kadar želijo, saj v procesu ni več človeškega faktorja.

Eno je ponudba storitev, zanima pa me, kako je s povpraševanjem. Ali ljudje uporabljajo e-upravne storitve?

Statistični podatki kažejo, da osemdeset odstotkov Avstrijcev uporablja splet. Vedno večji delež uporabnikov uporablja mobilni dostop do spleta, trenutno jih je več kot tisthi, ki uporabljajo širokopasovne povezave. Polovica uporabnikov storitev e-uprave je zadovoljnih s storitvami in dobrih sedemdeset odstotkov mladih uporabnikov uporablja e-upravne storitve. Za to smo jim hvaležni, saj se lahko iz njihovih komentarjev učimo delati boljše.

Ključno vprašanje pri uporabi se mi zdi razdelava ciljnih skupin. V mojem okraju točno vem, koliko ljudi uporablja splet, s katerimi napravami dostopajo do njega. Na podlagi teh podatkov lahko razvijamo nove storitve. Če recimo vem, da večina moje ciljne skupine uporablja Internet Explorer, potem bom razvijal storitve za ta brskalnik.

Trenutno je zanimiva digitalna televizija. Pojavljajo se vprašanja, kako digitalno televizijo vključiti v e-upravne storitve, kako lahko storitve ponudimo starejšim državljanom, ki niso vešči digitalnih tehnologij in uporabljajo samo televizijo in mobilni telefon.

Omenili ste poenoteno platformo za vse državne organe, kjer vsi organi uporabljajo isti format dokumentov in kjer je vse zbrano v enem sistemu? Kateri so bili glavni izzivi pri vzpostavljanju take platforme?

Glavna so finančna sredstva in ljudje. Zato smo pred desetimi leti uvedli skupno platformo Digital Austria, ki koordinira vse e-upravne aktivnosti v državi. Koordinira industrijo, občine, zvezna ministrstva. V digitalnem svetu nima smisla ločeno razvijati večih storitev, ki ne komunicirajo med seboj. Treba je graditi mostove, poenotiti standarde in vzpostaviti poenoteno platformo.

Eden od glavnih težav elektronske participacije je e-vključenost oziroma zmanjševanje digitalnega razkoraka. Kako ste zadevo rešili v Avstriji?

Državljanov nima smisla siliti k uporabi, lahko pa prisilite industrijo. Na področju zasebnega sektorja imamo sedaj stoodstotno elektronsko poslovanje, druge možnosti ni.

Državljane je potrebno k uporabi stimulirati. Poudarjati je potrebno prednosti elektronskega poslovanja, udobnost, hitrost, varnost. Poleg tega morate storitve razvijati na uporabniku prijazen način. Tehnologija se ne sme videti, ne sme biti zapletena za uporabo. Poleg tega veliko energije vlagamo v izobraževanja in informiranja uporabnikov po posameznih občinah. Učimo jih uporabe storitev, oglašujemo njihove prednosti. Podobna izobraževanja izvajamo tudi za samostojne podjetnike in druge skupine.

Ta komunikacijski vidik se mi zdi ključen – brez njega ljudje ne bodo vedeli, da storitve obstajajo, da je uporaba enostavna.

Se oglaševanje in izobraževanja izplačajo?

Absolutno. V zadnjih desetih letih opažamo velik porast uporabnikov, na nekaterih področjih je uporaba narasla na več kot polovico vseh uporabnikov. Sedaj se igramo z idejami, kako v veliko sliko pripeljati digitalno televizijo. Z njo bi lahko opravljali spletne pogovore preko kamere oziroma videokonference v primerih, ko mora posameznik obiskati upravno enoto.

Ena od glavnih razlag za uporabo e-upravnih storitev je, da se bo povečala tudi politična participacija. Je to res, je tehnologija odgovor na politično apatijo?

Tehnologija poganja transparenco, uporabniki lahko hitro vidijo, kaj vse jim e-uprava nudi. Vseeno je treba e-upravo izločiti iz političnega procesa v državi in jo obravnavati ločeno.  Med javnoupravnimi uslužbenci in politiki je velika razlika.

Po drugi strani je elektronska demokracija zelo pomembna za poslance. Zakonodajne postopke smo v Avstriji preselili na splet, uradnega lista v tiskani obliki nimamo več.  Uporabnikom smo olajšali spremljanje zakonodajnih postopkov z aplikacijo, ki jih obvešča o tem, kdaj se bo kak zakon spremenil. To je prvi korak k elektronski demokraciji.

Na lokalnem nivoju občin že imamo prve projekte, kjer lahko občani s politiki debatirajo o razporeditvi proračuna, o vzpostavitvi lokalne infrastrukture in podobno. Potrebno je veliko projektov, da bomo ugotovili, na katerih področjih elektronska demokracija sploh funkcionira.

Na koncu poti so seveda elektronske volitve. Na tem področju smo že izvedli projekte in lahko vam povem, da elektronske volitve niso problem tehnologije, temveč izziv mentalitete, zaupanja v sistem.

Če lahko nadaljujem z e-volitvami. Zdi se mi, da je navdušenje nad njimi poniknilo, v preteklosti smo imeli veliko več pilotnih projektov.

Tehnologija in varnost nista problem. Elektronsko glasovanje je bolj varno kot klasično, vseeno pa mentaliteta ljudi še ni pripravljena na to. Potrebno bo veliko več izobraževanja in demonstracij, da se bodo ljudje navadili na novost. Tukaj ni težava samo v e-volitvah, ampak tudi v tem, da je treba ljudem splet prikazati kot varno in uporabno okolje.

Trenutno nas najbolj zanimajo mobilni telefoni. Je mogoče na njih vzpostaviti varno in uporabno okolje za oddajo političnega glasu. Kaj je potrebno narediti na področju zaupanja, izobraževanja, da bodo ljudje pripravljeni na preskok.

Če se lahko še enkrat dotaknem politične participacije. Vsi govorijo o participatornem spletu, facebook, twitter in drugih omrežjih … Skrbi me pomenskost te komunikacije, saj v primeru, ko ostane samo pri besedah, zadeva ni ravno koristna. Moje vprašanje je provokativno – je tehnologija res odgovor na vprašanje participacije?

Tehnologija je samo orodje. Digitalna pokrajina se neprestano spreminja in politiki so v težavnem položaju, saj ne vedo, kako se na spletu obnašati. Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo v petih letih. Bo Facebook takrat sploh še obstajal? Trenutno imamo poplavo različnih družabnih spletnih platform in potrebno se je vprašati, kjer so moje ciljne publike.

Mogoče bi si morali politiki in javni uslužbenci vzpostaviti lastno platformo in tam skrbeti za svoje občinstvo. Ključno je, da se ciljnim javnostim približate in ugotovite, na kakšen način želijo komunicirati z vami. Številke tukaj niso tako pomembne, važna je kvaliteta dialoga.

Za konec še vprašanje o odprtokodnih rešitvah. Kako je Avstrija izvedla prehod na odprto kodo?

Prehod je bil politična odločitev. Javna uprava se je odločila, da bo podatke ponudila javnosti, saj se je zavedala prednosti novih modelov, ki jih lahko s temi podatki razvija industrija. Na drugi strani enoten standard zahteva od ponudnikov štiri stvari – poenoteno elektronsko identiteto, poenoten digitalni podpis, poenoteno e-plačevanje in e-dostavo.

Ker so se nam zdeli ti štirje elementi zelo pomembni, smo se odločili za razvoj na odprtokodni platformi, saj smo hoteli omogočiti čimbolj enostaven in čimbolj razširjen razvoj.

Leave a Reply

Komentar bo pred objavo uredniško pregledan. Vsi komentarji, primerni za objavo, so objavljeni v roku 24 ur od časa oddaje, ponavadi prej.


Arhiv:


Vse vsebine © E-demokracija.si | Avtorji | Kontakt