Anonimnost – blagoslov ali prekletstvo?

Poznajo me pod vzdevkom Mežičar. Kot sem že omenil v prejšnji kolumni, sem blog začel pisati kot anonimnež. Anonimen sem še danes, čeprav sem delček sebe že razkril, ko sem gostoval na radijski postaji Val 202 v nočni oddaji, ki je govorila o blogerjih.

Biti anonimen, ali ne biti anonimen?

To je stvar vsakega posameznika. Prednost anonimnosti je, da lahko pišeš malo bolj sproščeno, brez bremena, da bi potem kdo za tabo s prstom kazal, te pljuval ali pa vate metal kamenje. Anonimnost ti daje določeno svobodo izražanja, saj se dejansko lahko greš ples v maskah. Daje ti neke vrste zaščito pred javnostjo.

Kje je meja anonimnosti?

Pravzaprav si anonimen takrat, ko res nihče ne ve zate, niti tvoji bližnji. Če poveš najboljšemu prijatelju ali sorodnikom, si se nekemu krogu že razkril. Razkriješ se lahko samo določenim tistim, ki jim resnično zaupaš. Potem si le delno anonimen, pozna te ožji krog ljudi, javnost pa še ne.

Slaba stran anonimnosti?

Če gledam pri sebi, ki pišem predvsem lokalno ima anonimnost tudi negativne posledice. Ena od teh je omejen dostop do informacij. Če si anonimen, ne moreš iti tja in vprašati, kako neka zadeva napreduje ali kaj načrtujejo v bližnji prihodnosti.

Kaj bi bilo, če bi se javnosti razkril?

Če bi živel kje v preteklosti, bi me verjetno dali na grmado in me sežgali. V sedanjosti pa verjetno začudenje s strani sosedov, prijateljev, znancev in ostalih krajanov, da se pod vzdevkom skrivam prav jaz. Potem lahko med temi vsemi pričakuješ kakšno diskriminacijo, saj je veliko takšnih, ki se s tvojim pisanjem ne strinjajo, oziroma da so drugačnega mnenja. Delno se ti odprejo vrata, saj lažje prideš, kot sem že omenil do določenih informacij.

Po drugi strani pa se ti del vrat spet zapre, saj ti lahko zaradi tega prikrijejo kakšno informacijo, a ne za dolgo. Kjer koli se boš pojavil, te bodo ljudje čudno gledali in se spraševali: “No, o čem pa bo ta spet pisal?”, pa čeprav bom šel samo v trgovino po kruh.

Se grem staviti, da bi bilo veliko manj blogerjev , če bi se morali podpisati z imenom in priimkom. Tudi bralci, ko sodelujejo s svojimi komentarji, so anonimni. Na ta način lahko izražajo svobodo svojega mišljenja, ki je včasih podkovana z raznimi žaljivkami, kletvicami in vulgarnimi besedami, a to je že druga zgodba zase.

Sicer pa vsak ima pravico do svojega izražanja, pa naj bo podpisan kot anonimnež ali ne, kot bloger ali samo bralec, ki komentira. Sam se bom podpisal z vzdevkom, vendar ne bodite presenečeni, če se bom nekega dne podpisal s svojim pravim imenom. Do tedaj pa naj bom za vsa le MEŽIČAR.

Na glavno stran |

Arhiv